Weber z novo barvno karto daje barvo vašemu življenju. Dovolj je samo pomisliti na sijočo rumeno, nežno oranžno, peščeno, rjavo ali drugo naravno barvo in Weber vam bo ponudil pravo rešitev! Ponujamo barvno paleto, primerno tako za moderno arhitekturo kot za zgodovinske objekte, za fasade novih zgradb in renoviranje obstoječih. Nova barvna karta Weber vam ponuja 362 možnosti za ustvarjanje vašega življenskega okolja. Ni pomembno, ali gre za omet ali barvo. Prepričani smo, da boste v naši barvni paleti našli pravi odtenek.
Vrsta gradnje
Tako pri novogradnjah kot pri sanacijah je cilj izolirati in izdelati učinkovito ter lepo fasado. V nasprotju z novogradnjo se pri starih objektih srečujemo z obstoječimi dolžinami napuščev, okenskih polic in odprtin, ki nas omejujejo pri debelini fasadnih sistemov. Posebno pozornost je potrebno posvetiti hidroizolaciji in morebitnim težavam s kapilarno vlago.
Toplotna akumulacija
Objekti, ki so grajeni iz masivne konstrukcije (npr. betonske, opečne), imajo sposobnost akumulacije toplote. Masivne konstrukcije so sposobne toploto sprejeti, shraniti in jo ob padcu temperature nato oddati. Pri tem je z vidika enakomernega uravnavanja temperature v prostoru pomembno, da namestimo izolacijo na zunanjo stan objekta in s tem preprečimo uhajanje toplote v okolico in hkrati izkoristimo akumulacijsko lastnost gradbenih elementov. Konstrukcije z veliko toplotno akumulativnostjo povečajo toplotno stabilnost prostorov, ki jih omejujejo. Toplotno-akumulacijskih površin iz masivnih snovi, kot sta opeka in beton, ni priporočljivo prekrivati z izolacijskimi materiali z notranje strani, sicer izničimo njihov učinek. Pri dobro toplotno izoliranih masivnih stavbah so nihanja zunanje temperature v notranjosti komaj opazna.
Toplota prehaja skozi ovoj stavbe zaradi temperaturne razlike med toplim zrakom v prostoru in hladnim zunanjim zrakom v smeri nižje temperature. Izgubljanja toplote ne moremo zaustaviti, lahko pa ga zmanjšamo z izboljšanjem toplotne izolativnosti obodnih konstrukcij. Kakovost toplotne zaščite ovoja stavbe opisuje toplotna prehodnost konstrukcijskega sklopa, ki pove, koliko toplote preide v časovni enoti (1 sek) skozi površino 1 m 2 konstrukcije, če je razlika temperatur zraka na obeh straneh konstrukcije 1 K. Toplotno prehodnost konstrukcijskega sklopa označujemo z U (W/m 2 K). Toplotna prehodnost konstrukcije je odvisna od vgrajenih materialov, njihove toplotne prevodnosti in debelin njihovih plasti. Vrstni red plasti v sklopu ne vpliva na njegovo toplotno prehodnost, pomemben pa postane, ko govorimo o toplotni akumulativnosti in toplotnem odzivu stavbe na spremenljive toplotne razmere v okolju. Nizko toplotno prehodnost obodnih konstrukcij dosežemo z vgradnjo toplotno izolacijskih materialov. Čim manjša je toplotna prevodnost Toplotna prehodnost ovoja stavbe 12 Gradbeni materiali imajo različne značilnosti, ki skupaj določajo celoten učinek gradbene konstrukcije kot celote. Enako velja za termično delovanje v konstrukciji. Vsak del gradbene konstrukcije ima določeno toplotno prehodnost (vrednost U). Iz prikazanih tabel je razvidna povprečna letna poraba energenta za 1 m 2 zunanje stene, izdelane iz različnih gradbenih materialov brez izolacije in z različnimi toplotnimi izolacijami. Vrednost koeficienta toplotnega prehoda U (W/m 2 K), pomnožena s 100, približno pove, kolikšna bo poraba kWh/letno, pomnožena z 10 pa, kolikšna bo poraba m3 zemeljskega plina oziroma litrov kurilnega olja. primerjava enake toplotne prevodnosti med različnimi gradbenimi materiali 5 cm izolacijski material (stiropor, kamena volna) 2,5 cm weber.therm plus ultra 022 17 cm les 28 cm plinobeton 50 cm votla žgana opeka 76 cm žgana polna opeka 250 cm beton snovi, toliko boljše so njene toplotno izolacijske lastnosti. Toplotna prevodnost snovi ? (W/mK) pove, koliko toplote preide v časovni enoti (1 sekunda) skozi 1 m 2 snovi z debelino 1 m pri temperaturni razliki 1 K.
Gradbeni materiali imajo različne značilnosti, ki skupaj določajo celoten učinek gradbene konstrukcije kot celote. Enako velja za termično delovanje v konstrukciji. Vsak del gradbene konstrukcije ima določeno toplotno prehodnost (vrednost U). Iz prikazanih tabel je razvidna povprečna letna poraba energenta za 1 m 2 zunanje stene, izdelane iz različnih gradbenih materialov brez izolacije in z različnimi toplotnimi izolacijami. Vrednost koeficienta toplotnega prehoda U (W/m 2 K), pomnožena s 100, približno pove, kolikšna bo poraba kWh/letno, pomnožena z 10 pa, kolikšna bo poraba m3 zemeljskega plina oziroma litrov kurilnega olja.
Certificiran fasadni sistem pomeni kombinacijo materialov, ki zagotavljajo medsebojno usklajeno delovanje glede na izbrano izolacijo. Optimalno delovanje fasadnega sistema je pogoj za izdajo Evropskega tehničnega soglasja pooblaščene institucije, ki zagotavlja varno odločitev in izpolnuje vse zahteve v skladu s seznami standardov in odredbami evropskih institucij, ki so za fasadni sistem predpisane
Odsvetujemo uporabo mešanic, pripravljenih na samem gradbišču, ali nenamenskih lepil ( kot na primer lepila za keramiko) namesto predpisanih polimernih cementnih lepil. Debelina armirne plasti na izolacijskih ploščah in debelina nanosa dekorativnih zaključnih slojev naj bo v okviru predpisanih normativov s strani proizvajalca. Namen teh plasti ni finalna izravnava večjih neravnin, na katere se sistem vgrajuje. Zaradi neenakomernih nanosov prihaja v plasteh do različnih raztezkov ali krčenj in s tem do nastajanja gradbene škode (razpoke, odpadanje zaključnega sloja,...). Ni pomembno, za katero vrsto fasadnega sistema se odločimo, vedno dobimo vzdržljivo in ekonomsko učinkovito rešitev. Vse komponente v weber.therm fasadnem sistemu delujejo usklajeno in zagotavljajo dolgotrajno zaščito. Sistemi omogočajo praktično vse oblikovne izvedbe in zadovoljujejo še tako zahtevne ideje arhitektov.
Sestava fasadnega sistema
Izolacija
Primarna naloga izolacije je preprečevanje prehajanja toplote in zniževanje porabe energije za ogrevanje pozimi ter zaščita pred zunanjo vročino poleti. Izbiro izolacijskega materiala v prvi vrsti določa vrsta podlage oziroma specifične lastnosti le-te. Pri izbiri med razpoložljivimi fasadnimi izolacijami je poleg toplotne izolativnosti pomembno upoštevati še druge kriterije, kot so požarna odpornost, difuzijska prepustnost, tlačna trdnost, trajnost, občutljivost na navlaževanje itd. Vedno bolj se zavedamo pomena okoljskih kriterijev, kjer upoštevamo količino energije, potrebne za proizvodnjo izolacijskega materiala in možnost njegove reciklaže. Izbor fasadne izolacije v kombinaciji z vrsto podlage v nadaljevanju določa vrsto fasadnega lepila in zaključnih slojev.
Fasadno lepilo
Za lepljenje izolacijske plošče
Fasadna lepila morajo zagotoviti optimalno oprijemljivost med podlago in izolacijskim materialom. Večkrat pa narava podlage, specifične lastnosti objekta in teže zaključnih slojev zahtevajo še dodatno mehansko pritrjevanje (sidranje). Zahtevane lastnosti lepila se razlikujejo glede na vrsto izolacijske plošče in vrsto podlage. Z različnimi dodatki (polnila in veziva) v proizvodnem postopku pa spreminjamo lastnosti posameznega lepila.
Za izdelavo armirnega sloja
Uporabljena lepila so lahko univerzalno primerna za lepljenje izolacijske plošče in armiranje z vtiskavanjem alkalijsko odporne fasadne mreže iz steklenih vlaken. V nekaterih primerih pa se uporabljajo lepila ločeno za lepljenje izolacijske plošče in za izdelavo armirnega sloja. Granulacija peskov in različni dodatki vplivajo na aplikativne lastnosti posameznega lepila, hitrost sušenja (odprti čas), paroprepustnost, debelino armirnega sloja in posledično na odpornost na mehanske poškodbe.
armirna mreža
Armirna mreža prenaša napetosti, ki se dogajajo na fasadni površini in preprečuje večje raztezke in skrčke, ki bi povzročili razpoke na fasadni površini in zaključnem sloju. Ker je vtisnjena v cementna fasadna lepila je nujno, da je alkalijsko odporna. Izrednega pomena je pravilna izvedba in vgradnja mrežice na robovih in odprtinah. Priporočljivo je, da se armirna mrežica iz steklenih vlaken nahaja na zunanji tretjini debeline armirnega sloja.
Osnovni premaz
Pred nanosom zaključnih slojev je priporočljiva uporaba osnovnega premaza. Osnovni premaz naredi podlago enakomerno vpojno, ustvari vezni most med podlago in zaključnim slojem, njegova obarvanost pa preprečuje prosevanje podlage skozi zaključni sloj.
Zaključni sloji
Fasade so močno obremenjen del zgradbe in zato podvržene stalnemu omočenju, kemikalijam v dežju, biološkim dejavnikom, temperaturnim spremembam in mehanskim poškodbam. Zaključni sloji estetsko zaključujejo arhitekturo objekta in so prvi ter najbolj obremenjeni del fasadnega sistema, saj so izpostavljeni nenehnim vplivom iz okolja.Primarna naloga zaključnih slojev je trajna zaščita pred neugodnimi vremenskimi vplivi in preprečevanje vdora vlage, ki bi povzročila propadanje jedra fasadnega sistema in gradbene konstrukcije. Sekundarna in v zadnjem času vse bolj izpostavljena pa je estetska funkcija, ki jo z barvnimi variacijami omogočajo novodobni tankoslojni zaključni sloji. Zaradi neposredne povezanosti so zaključni sloji odvisni od kvalitete podlage, na katero so nanešeni. Zaključni sloji so prilepljeni na podlago skozi kombinacijo absorbcije in mehanske vezave, kar pomeni, da se tudi gibljejo z njo. Nedokončan proces sušenja v armirnem sloju ima za posledico krčenje podlage in lahko povzroči razpoke na zaključnem sloju.
Vrste zaključnih slojev
Tankoslojni zaključni sloji so sestavljeni iz različne granulacije peskov in veziv, ki določajo njihove lastnosti, in pigmenta. V grobem ločimo akrilne, silikatne, silikonske zaključne sloje (in njihove variacije) ter mineralne ometein weber.pas topdry
akrilni zaključni sloj
Na trgu so se kot prvi pojavili akrilni zaključni sloji, ki so pomenili revolucijo v izdelavi fasade. Akrilno vezivo je v primerjavi z apnenocementnimi zaključnimi sloji dovoljevalo enostavno aplikacijo, vodoodbojnost in relativno dobro barvno obstojnost. Prednost akrilnih zaključnih slojev je v neomejenem število barvnih odtenkov. V akrilne zaključne sloje lahko dodamo pospeševalce sušenja, kar je zlasti pomembno pri nanosu zaključnih slojev v mrzlih dneh.
Silikatni zaključni sloji
Naslednja generacija silikatnih zaključnih slojev je z vezivom iz kalijevega vodnega stekla in kemično reakcijo (silifikacijo) pomenila izredno močno vezavo s podlago in povečala paroprepustnost. Rezultat izparevanja in strjevanja kisline v kalcijev silikat je mrežna struktura s podobno sposobnostjo raztezanja kot armirni sloj iz mineralne podlage. V silikatnih zaključnih slojih se lahko izdela le odtenke, kjer se pH pigmenta ujema s pH bazo silikatnega zaključnega sloja, kar pomeni, da smo omejeni pri številu odtenkov. Njegova prednost je povečana naravna odpornost na alge in plesni, zaradi pH, ki je višji od akrilnih zaključnih slojev. Slabost silikatnih zaključnih slojev je večja občutljivost na vremenske spremembe v okolju. V času sušenja zaključnega sloja moramo zagotoviti čim manjše spremembe temperature in relativne vlažnosti zraka. To težavo v veliki meri odpravlja nov zaključni sloj weber.pas PerSil , ki ohranja dobre lastnosti kalijevega vodnega stekla in zmanjšuje občutljivost na vremenske spremembe.
Silikonski zaključni sloji
S trendom intenzivnih barv na objektih so proizvajalci zaključnih slojev prepoznali težavo termičnih obremenitev fasadne površine. Odgovor na minimaliziranje težav z nastajanjem lasastih razpok je bil razvoj silikonskih ometov, katerih prednost je elastičnost, mikroporoznost, vodoodbojnost, barvna obstojnost in odpornost na druge vplive iz okolja. Zaključni sloji izredno dobro prenašajo napetosti na fasadni površini, ki se dogajajo zaradi temperaturnih sprememb, in preprečujejo nastanek lasastih razpok.
Silikatno-silikonski
Kombiniranje silikonsko - silikatnih veziv (weber.pas extraClean) v zaključni sloj združuje lastnosti in prednosti vseh uporabljenih tehnologij. Silikatno - silikonski zaključni sloji prinašajo optimalno mešanico paroprepustnosti in hidrofobnosti.
Higroskopični zaključni sloji
Njihova lastnost - higroskopičnost prispeva k uravnavanju vlažnosti ometa z vlažnostjo v okolju. Higroskopični zaključni sloj, weber.pas topDry, z velikim številom kapilar kapljico ujete vode razporedi po površini in tako pospeši sušenje. Suha fasada pa je pogoj za čistost in je manj dovzetna za razvoj alg in plesni.
Mineralni tankoslojni zaključni sloji
Mineralni zaključni sloji so se v debeloslojni različici “praskani teranovi” pojavili pred 100 leti. Njihove lastnosti so ob pravilni izvedbi fasadam zagotavljale dolgotrajno lepoto in učinkovito obrambo pred vplivi iz okolja. Tankoslojni mineralni ometi so industrijsko pripravljene suhe mešanice apna, cementa in različnih peskov. Vsebovano apno z visokim Ph v času zorenja (približno 20 let) naravno zavira razvoj alg in plesni na površini. Mineralne tankoslojne omete odlikuje visoka paroprepustnost in enostavna izdelava.
Zakaj so mineralni praskani oz. strugani ometi (teranove) lepi tudi po 100 in več letih?
Fasadna površina ostane lepa in čista le, če je suha oziroma se po omočenju, ki je bodisi posledica kondenzacije, padavin ali visoke relativne vlage, čim hitreje posuši. Vlaga na površini fasade namreč privlači umazanijo, spore alg in plesni. Po omočenju za dosego suhe fasadne površine obstajata dva načina. Novodobni tankoslojni ometi ustvarjajo efekt lotusovega lista, ki odvečno količino vlage s fasadne površine odvaja v obliki kapljic. Kljub temi pa se v razbrazdani površini zaključnih slojev ujemajo tisoči kapljic, katerih lastnost je relativno dolgo sušenje in s tem povečana možnost vezave umazanije in spor alg ter plesni. Drug, revolucionaren način pri tankoslojnih zaključnih ometih, pa je sušenje zaključnega sloja z razporeditvijo vlage po čim večji površini. To je bila lastnost, ki je bila do sedaj rezervirana le za klasični, mineralni omet. Imenujemo jo higroskopičnost oz. možnost vezave odvečne vlage iz okolice. Dokazano je, da se popolnoma vodoodbojne površine sušijo dlje časa kot tiste, ki vlago absorbirajo in jo hkrati oddajo na večji površini v trenutku, ko zrak v okolici postane bolj suh. To edinstveno načelo sušenja, ki je bilo do sedaj prednost mineralnih zaključnih slojev, smo z novo tehnologijo, v katero je bilo vključeno stoletje izkušenj skupine Saint-Gobain Weber, uspeli prenesti v tankoslojni pastozni zaključni omet weber.pas topdry. S tisoči kapilar, razporejenih po vrhnjem sloju, razporedi vlago po celotni površini in prepreči nastajanje kapljic